VRTENJE

Ne da bi za to prizadeval, je naenkrat ob njem obstal ... volk, ki mu je tako spregovoril:

»Ne beli si glave, krilati umetnik. Spoznal si, da se, kljub tvojim delom, svet prav tako brezbrižno vrti naprej. Zaman se trudiš...Pozabi že na svoje delo in sprijazni se s stanjem stvari... Pozabi na svoje barvanje... saj drugače ne boš požel drugega kot same bridkosti. Le tega se spomni, da je bolje da dobro pozabiš...«

Angel je tedaj spustil svojo paleto in čopiča iz rok, v hipu je vstal in vrtoglavno začutil svetovno vrtenje.

Pa zakaj bi si belil glavó,

prav tako se naprej svet vrti.

Raje pustil bom vse kar tako,

z njim tudi jaz se vrtim.

Namežikne čarobni mi blisk,

rjovenje privleče me k njim.

Se odtrgam od teže in stisk,

brez verige se razveselim.

Grenkih bridkosti

povsod je zadosti

če nosiš nahrbtnik težav.

Temu se izognji

in vrč si napolni,

saj nihče ne ve kaj je prav.

Maske zaplešejo,

v smeh se preoblečejo,

vsega je več kot preveč.

Duša vneta

se s svetom zapleta

in nihče ne ve kaj je odveč.

Hitro vročina stopnjuje

in žeje ne pogasi.

Želja svobodi kljubuje,

umetno se veseli.

Čas je napet,

se zagiblje skelet

in kolo se vrti...

Z njim vrti se življenje.

Maje se svet

in razum je prevzet.

So v pozabi skrbi,

jih potlači veselje.

Zapleten v vrtinec je angel bil odstranjen daleč proč. Kar naenkrat se je znašel sredi gozda osamljen in zgubljen. Z občutkom omedlevice, je spoznal, da mu pogled oslabeva...