MORJE

Slavec je tedaj zletel proč in zapustil angela samega pred skrivnostnim morjem. On je raztegnil svoje peruti, kot da bi se hotel zagotoviti, da jih ima še pri sebi. Začutil je, da ga oblačno nebo  nadzira s svojo nemo sivino, a solnat zrak, ki je prihajal iz morske neskončnosti mu je vpihnil pogum, da se je tako odločil prodreti v globino izza valov...

Mrzla je tišina a morje mi mrmra,

kliče me po imenu globoki glas neskončnega dna.

Zopet čutim pogled utripajoč,

zopet bom spočet ko razjasne se noč.

Veter silno ukaže valni ples,

vendar v globini so visokosti.

Treba je prodreti v izvor vseh čudes

pred obraz skrivnosti.

Merim v globino, sprijaznim se z vodó.

Vem, da morje je ogledalo, ki zrcali nebo.

Površina nemirnih je valov,

v globino plavam in vržem se na lov.

Kamen skorje ostaja za menoj,

treba je utóniti vse do konca.

Morsko dno obeta mi srečanje s seboj,

skriva žarek sonca.

Boj s tokovi rodi nove dni.

Ne boj se, zaupaj...

Ko sam sebi izčrpaš moči

spoznal boš, da poraz

v zmago se spremeni.

Bodi poklicu zvest,

našel boš pot,

in prisluhni temu kar ti pravi vest

preko vseh nezgod.

Veselje svojih dni

razširi se

ko objel boš plamen milosti

ki barve prižge...