Približa se nevihta, téma spremlja jo,
črni oblak zakriva žarke in nebo.
Prišel je čas, zdaj boš spoznal kaj je poraz.
Prišla je noč nevihte, da te objame mraz.
Izgine barva ter počasi ugasne svit.
S črnim oblakom zdaj bo sonca žar zakrit.
Smrtni občutek boš imel, da končno to je vse,
da iskren nasmeh nikoli več ne vrne se.
Nasilni veter piha, vse življenje poduši,
izbriše šibke ti moči.
Ko se toplota razprši,
ko te sramota ožalosti,
ko več ne veš kako ne kam,
ko sredi vseh se znajdeš sam...
Prišel je borbe dan!
Veter vrže te v tla in silno vrine se v kosti,
mraz se vsede v pljuča in srcé ti zledeni,
mrzlica ti po hrbtu pleza, trepeta telo,
otrpijo ti udje, v praznino dvigaš rokó.
Se zaprlo ti grlo je, nihče ne sliši krik.
Vse obkolje te s prahom in pogled imaš pokrit.
Dražijo te prividi, upanje te zapusti
in šumi v lobanji, da končal boš tako svoje dni.
Sapo komaj, da še lovim,
z vetrom so zledeneli čuti,
ne spoznavam več bolečin
in podrte imam peruti.
Sebe skoraj ne prepoznam,
um prevrtan mi je z brnenjem.
Se sprašujem kako in kam.
Bije le hrepenenje.
sredi megle že trepetam,
tuje mi je življenje.
Veter zbrisal je učenost
in pretrgal je oblačilo.
Blizu mi klepeta norost.
Sonce me je zapustilo.
Sebe skoraj ne prepoznam,
um prevrtan mi je z brnenjem.
Se sprašujem kako in kam.
Bije le hrepenenje.
sredi megle že trepetam,
tuje mi je življenje.
No hay comentarios:
Publicar un comentario