UTRIP SVETA

Toplega jutra je modro poletje.

Lunina slika hiti sramežljiva,

da končno se umakne v nebeško zavetje.

Nočna je pot se za njo razkadila.

Ne da razkrival bi svoje podobe,

sonce počasi se še preteguje.

Za rjuho obzorja gradi nove dobe.

Žarke pokaže, tako prerokuje.

Žar nove lúči ustanavlja nov dan.

Tisti ki zmore, svetlobo bo videl.

Angel od tod je na zemljo poslan,

da svetu bi on vse barve poživel.

Sredi neba, v toploti oblaka,

iz večnosti sanj je angel vzet.

V jasnosti jutra, ko konec je mraka,

tiho, počasi, pristane na svet.

Svet odpira oči in se obleče v luč nebo.

Se življenje budi, vse ogrne me toplo.

Je kaplja rose vodni prah,

blagoslavlja mokro zemljó.

Nežno zalije ter ustvarja sijajen zvok.

Razsvetli se mrak in stopinje mojih nog

rišejo prvi korak, zdaj vse novo je naokrog.

Semena so postala cvet,

ki izžareva barvasto luč.

Pot se odpira in zavrti se življenja ključ.

Svet odpira oči in se obleče v luč nebo.

se življenje budi, vse ogrne me toplo.

Neznana se odpira pot

pred menoj je izziv novih dni.

Tudi v meni se prebujajo vse moči.

Mila luč ogrne me v svetlobo

nežni zrak poljublja mi obraz,

zarja jutra odseva pesem novo,

večnost postane čas...

Melodija objame čar skrivnosti

in skrivnost oživlja nov utrip.

Zdaj narek prihaja iz visokosti,

da se spremeni v povest

petje novih dni.