NEZAVEST

Ko je nevihta minila je angel padel na kolena. S slepimi očmi je dvignil zatemnjeno obličje proti sivemu podnebju, nato se pa scela zgrudil na tla. Z občutkom, da se utaplja v močvirje, so mu popustile še zadnje moči. Pod skromnim zavetjem lastnih raztrganih peruti je padel v dolino nezavesti in v njej zaspal.

Ne da bi sam znal povedati koliko časa je minilo, se je z obrazom na blatu prebudil v popolni zmedi. Šibak in utrujen je komaj zmogel dvigniti glavo toliko, da je prisluhnil glasu reke, ki je tekla ob njem.