Bodi poklicu zvest: pobarvaj svet!
Ponovitev
koncerta »UTRIP« v Slovenski vasi.
Pod večer nedelje Božjega usmiljenja je v
Hladnikovem domu v Slovenski vasi ponovno zazvenela glasbena pravljica za
otroke vseh starosti z naslovom Utrip. Magdalena Jerman in Martin Sušnik sta z
obiskovalci podelila svoje doživljanje sveta – barvitost, svobodo, pa tudi
temine in križe. A kar je najpomembneje, skupaj z angelom iz njune zgodbe smo
se veselili možnosti, ki nam je bila dana, da lahko po padcu vstanemo in
vlivamo svetu barve.
Prav barve so tiste, prek katerih sta
ustvarjalca posredovala zgodbo, ki se začne in zaključi z utripom – utripom
srca kot čutnim znakom življenja. V to življenje sta vpletla vso stvarnost, ki
jo doživljamo dan za dnem. Na svet je namreč ob rojstvu dneva poslan angel, ki
spoznava lepoto sveta, »žar nove luči«, a kmalu spozna, da »ni vse lepo, /…/
kot da nekdo prepovedal bi luč«. Ko je angel videl, da šminka na obrazih ljudem
zakriva oči, da pozabljajo, kje so doma, se je zavedel, da na Zemljo ni bil
vržen, ampak poslan, da bi na svetu poživel barve. »Bodi poklicu zvest,« si
pravi, ko se podaja na težavno nalogo. Kljub navdušenju nad poslanstvom je
soočanje s teminami sveta zanj kruto. »Maske zaplešejo, v smeh se preoblečejo,
vsega je več kot preveč. Duša vneta se s svetom zapleta in nihče ne ve, kaj je
odveč. /…/ Želja svobodi kljubuje, umetno se veseli.« Razočaranje podkrepi
hudobec v podobi volka, ki krilatemu umetniku pravi, naj vse pozabi, ker da je
ves trud zaman. Na angela tako pade senca: »Veter že prihaja, stezo zatemni,
zbriše sličnost raja, cvetje razsuši.« Znajde se v boju s silami teme,
življenje mu postane tuje. Rešitev najde v reki, ki mu pravi: »Ko ne veš, kam
vodijo poti, očisti oči in spomni se, kdo si.« Ob izlivu reke v morje pa ga
čaka slavec, ki prigovarja: »Obleko krhko sleci zdaj, nagoto svojo prepoznaj,
objemi uboštvo romarja, obdrži le zaklad srca.« Morje angela pokliče po imenu,
»treba je utoniti vse do konca«, da se lahko razširi plamen milosti, ki prižiga
barve, ki vrne pristnost očem.
Ustvarjalca sta v to glasbeno stvaritev vlila
del sebe, kar pravljico dela pričevanjsko in zato še posebej prepričljivo. Odlična
pevska izvedba Magdaleno spreminja od nebogljenega, skrušenega bitjeca do
trdnega angela, ki svetu vdahne novo življenje, Martinova dinamična glasba pa
poslušalca naravnost primora, da angelu sledi in njegovo zgodbo notranje podoživlja.
Pravljica tako na izviren način prikaže človekov padec in vzpon, njegovo
odgovornost, da izpolni svoj poklic.
Veselimo se prihodnjih ponovitev in novih
njunih predstav ter umetnikoma in vsem, ki so pripomogli k izvedbi, želimo, da
bi svetu vedno prinašali svetlobo, da jim barve nikoli ne bi pošle, da bomo z
njimi lahko vedno peli: »Končno sem doma in žari nov utrip srca.«
Urška Makovec
