DVOLIČJE

Ko je pristal na svet, je angel stresel iz srebrnih sandal še zadnje utrinke oblaka in sramežljivo pričel svoje prve korake po jutranji zemlji.

Spoznanja željan, je tedaj okusil svetovni čar, ki je neizogibno vzbudil njegovo pozorno in neprestano opazovanje. Pogled se mu je v hipu napolnil z navdušenjem...

Drevesa dobrin iz korenin

zrejo navzgor.

Glas reke in ptic mi zazveni

kot en sam zbor.

Veter nad poljem bo z njimi zapel,

zidovi hribovja dajo pristen odmev,

ki v uho prihaja kot čudež...

Vendar ni vse lepo,

tu in tam je sivó,

kot da nekdo prepovedal bi luč.

Tam barve izginjajo,

v temo spreminjajo

zrak ki prodira v jedro teh pljuč.

Kjer ni dovolj luči,

tam kratkovidne oči

vidijo komaj megleno še pot.

Svetloba izbriše se,

senca pokrije vse,

vsaka gotovost spreminja se v dvom,

spreminja se v dvom...

Mrtva tišina

in hrupna votlina

kjer barva in pesem se ugásnila sta.

Šminke na obrazih ljudi

jim zakrivajo oči

ki pozabljajo kje so doma.

Ko negotovost stopnjuje

in zmeda kraljuje

prebarvati treba je spet.

Primi svoj čopič in glej

kje korakaš odslej

in kako boš pobarval svoj svet,

barvasti svet.