Angel je globoko vzdihnil in se odločil, da se
končno spravi na delo. Vzel je v roke svojo paleto, z lopatico pripravil na
njej barve vseh vrst in odprl taško, v kateri je hranil do takrat še
nedotaknjene čopiče raznih velikosti. Poslednjič se je ozrl na svetno pokrajno,
nabral pogum, prijel enega izmed čopičev in v toplem nasmehu pričel z
delovanjem, kot da bi veselo in delikatno stresal blagodoneče note po glasbenem
listu.
Toda, ko se ji po nekaj ur barvanja privoščil
odmor in se ozrl nazaj, da bi ocenil svoje delo, je občutil globoko
razočaranje, ki mu je navdušenje pogreznilo do nog. V mnogih koteh vesoljstva, ki
jih je s svojim čopičem pobožal, se sivina ni pustila kar tako premagati.
Skrb mu je torej zasenčila obraz ko je sedel na
kamen sredi razsušenega travnika.
No hay comentarios:
Publicar un comentario