SLAVEC

Reka je angela pripeljala prav do točke kjer se ona izliva v morje. Položila ga je na obalo, tik pred vhodom v morsko neskončnost, tam kjer negotovo valovanje boža zemeljsko lice in se čas zedini z večnostjo.

Komaj nekaj korakov stran je na skalnatem stebru resno stal slavec. V tišini je najprej opazoval prenovljeno obličje priplulega obiskovalca, ter nato izustil:

“Pravočasno si prišel, nemirni potnik zemlje. Bal sem se, da bi bilo prepozno, a še sva ob času. Ti, da dokončno premagaš svojo slepoto, jaz pa, da pridem zopet do svojega petja, ki mi je onemogočen dokler kraljuje senca.

Pozorno prisluhni morju, ki v valovanju šumi pred teboj. Moral boš prodreti vanj, da pridobiš zgubljen spomin in lastno pot.

Ne boj se... počasi in nežno boš odpiral oči...«

Pozabi že na hrušč sveta,

neizmernost slutil boš morjá,

kjer tok odpira se v krepost

in mir premaga ti norost.

Obleko krhko sleči zdaj,

nagoto svojo prepoznaj,

objemi uboštvo romarja,

obdrži le zaklad srca.

Počasi nežno odpri oči.

V uho tišina govori...

Če so oblaki zatemnili zrak

za njimi zvezda zlata še gori.

Navdih je novo upanje.

Nepremočljivost se podre...

Po žilah teče zopet kri,

življenja plamen prižge.

Počasi nežno odpri oči.

V uho tišina govori...

Če so oblaki zatemnili zrak

za njimi zvezda zlata še gori.

Počasi nežno odpri oči

in sprejmi ves povodni mir,

da opereš pesek na nogah

kjer hrepenenje valovi,

čas je da premagaš strah,

da razoróžiš nemoči.

Kliče te pomlad,

ki ti sanje razsvetli.